Vsak se rad zazre v svojo preteklost, tudi jaz nisem izjema.  Ko sem dobila ključe v decembru leta 1984, sem morala najprej urediti in osvežiti salon. V času do 1. marca 1985(to je datum uradne otvoritve), sem bila nemalo presenečena, saj so bodoče stranke dnevno trkale na vrata in spraševale ,  kaj bo v salonu. Ko so izvedele, da bo tu delala mlada modistka, so bile vse po vrsti navdušene in komaj pričakovale dan otvoritve. Lahko rečem, da nisem imela začetnega mrtvila oz. privajanja strank na novo modistko. S ponosom lahko rečem ,  stranke so me komaj čakale. Morda tudi zato ,  ker je v tistem času bilo res še nekaj modistk v Ljubljani, vendar so bile že v letih in pač niso šle s časom naprej. Jaz pa sem imela nove sveže ideje, katere sem realizirala z velikim veseljem in zanosom. Meni je takrat in mi še danes poklic modistke predstavlja izziv za ustvarjanje nekaj novega in unikatnega. Da mi to uspeva ,  pa seveda pričajo moje dolgoletne zveste stranke. V letih mojega samostojnega ustvarjanja se je zelo spremenila struktura strank. V 80. letih je bil srednji sloj prebivalstva najštevilčnejši.  Tudi upokojenke so bile mlade in so si želele biti urejene. Dela tako ni primanjkovalo, nasprotno ,  bilo ga je toliko, da sem v salonu preživela tudi marsikatero noč. To so bili časi ,  ko so dekleta in žene tudi s klobukom pokazati svojo urejenost, kot so bile njihove vrstnice v zahodni Evropi. Govorim kot, da so bile moje stranke samo starejše urejene gospe, ne ni čisto tako. Tudi mlada dekleta in žene so rada posegala po klobukih.

Trend porok mi je prinesel nove izzive v izvirnih naglavnih okrasih za bodoče neveste. Neverjetni časi, vse dokler so bile poroke na »magistratu« in se niso preselile na »grad«. Takrat je trend povpraševanja po naglavnih okrasih močno padel. Po letu 1990 so se pojavile prve izposojevalnice poročnih oblek. to pa je bil začetek konca izdelave poročnih naglavnih okrasov.  Zdaj le redko dobim naročilo za izdelavo poročnega klobuka.  Rada pa se spominjam, koliko različnih in enkratnih naglavnih okrasov sem naredila za srečne neveste.

Spominjam se mladega slovenskega dekleta, ki je študiralo v Angliji. Tam je spoznala svojega bodočega moža in sta se dogovorila, da bo tudi poroka v Angliji. Tam so ji tudi šivali poročno obleko, skico naglavnega okrasa pa je dekle prineslo k meni v salon. Njeno vprašanje »a se to da« je dobilo odgovor »seveda«. Njen veseli izraz na obrazu vidim še danes. Začelo se je mukotrpno delo, rezultat pa fantastičen. Naglavni okras poln rožic, bleščic, tila…Pika na »i«pa je bila vlečka dolga celih 8 metrov. Proba je zaradi pomanjkanja prostora v salonu potekala kar zunaj na Mestnem trgu, na veliko začudenje mimoidočih in turistov. Izdelek je bil enkraten in srečna bodoča nevesta je vse skupaj odnesla v Anglijo, kjer se je poročila s svojim izbrancem in upam da skupaj srečno živita še danes.

V zvezi s poročnimi okrasi bi želela deliti z vami še en poseben primer. Prišel je mlad par iz Afrike.  Ker sta prihajala iz francosko govorečega dela, smo se v začetku bolj težko sporazumeli, vendar na koncu našli skupni jezik.  Dogovorili smo se da mladi nevesti izdelam naglavni okras z 4 metre dolgo vlečko. Tu nastopi problem,  saj ta par ostane v Ljubljani samo 2 dni. Ker meni ura nikoli ni bila gospodar, sem izziv sprejela in se potopila v delo. Kot do sedaj vedno mi je tudi tokrat uspelo do določene ure končati delo. Z mladim parom je prišel še en mladi par in iz pogovora sem razbrala, da sta to njuni poročni priči.  Med veselim pomerjanjem se oglasi bodoča poročna priča in izrazi željo, da bi tudi ona želela imeti slavnostni klobuk. Zakaj pa ne, izbrala je belega iz svile s širokimi krajci, saj si je zaželela, da bi bila tudi ona nekaj posebnega na poroki svoje prijateljice. Tu pa nastopi problem, klobuk je premajhen, do odhoda iz Ljubljane je pa samo še 6 ur. Hajd na delo ! Ob dogovorjenem času je bil klobuk na njihovo veselje dokončan. Meni je odleglo, saj sem videla te srečne obraze, ki so zapuščali moj salon in odšli novemu življenju naproti.

Zadovoljne stranke so moje ime predstavile širši javnosti,  kar je imelo za posledico, da so me začeli obiskovati tudi novinarji, saj je tudi njim predstavljalo izziv, predstaviti najširši javnosti mlado kreativno modistko iz Ljubljane.